Utemeljitev izbire cilja politike: Hrvaška se sooča s številnimi izzivi na področju zaposlovanja, socialnih vprašanj in znanj in spretnosti, od katerih so nekatere še vedno posledica pandemije COVID-19. Vse naložbe bodo upoštevale načela preprečevanja segregacije in diskriminacije s poudarkom na spodbujanju dostopa do rednih inkluzivnih storitev na področju izobraževanja, stanovanj, zaposlovanja, zdravstva in socialnega varstva. Stopnja zaposlenosti se je povečala s 57,2 leta 2013 na 68,2% leta 2021, medtem ko je kadrovski cilj stebra EU za socialne pravice do leta 2030 75%. Dostop do trga dela je še posebej otežen za ženske, mlade in invalide. Leta 2018 je bilo za ukrepe aktivne politike zaposlovanja (MAPZ) namenjenih 0,72% BDP, kar je manj kot v večini drugih držav članic. Za izboljšanje rezultatov na trgu dela je treba okrepiti ukrepe usposabljanja in prekvalifikacije. Stopnja vključenosti otrok v predšolsko vzgojo je ena najnižjih in znaša 81,8% (EU 95,2). 69% romskih otrok, starih od 3 do 6 let, ne obiskuje vrtca in predšolske vzgoje. Več kot 60% dijakov v poklicnem izobraževanju in usposabljanju med šolanjem ne pridobi delovnih izkušenj, zato je treba zagotoviti podporo poklicnemu izobraževanju v smislu ustreznosti in kakovosti. Stopnja tveganja revščine je 20,5% (EU 21,5), ki je izrazitejša v nekaterih skupinah, cilj stebra socialnih pravic EU na področju človeških virov pa je do leta 2030 zmanjšati stopnjo tveganja revščine ali socialne izključenosti za 298.000 ljudi. Na Hrvaškem ima revščina močno ozemeljsko razsežnost. Posebne potrebe območij, ki jim grozi revščina, so povezane z njihovimi geografskimi značilnostmi, socialno-ekonomskimi dejavniki in dolgotrajno degradacijo, ki jim ne omogoča, da bi izkoristili svoj potencial. Proces deinstitucionalizacije se je v zadnjih desetih letih okrepil in beleži napredek, vendar je še vedno več kot 20% otrok brez ustrezne starševske skrbi, z vedenjskimi težavami, razvojnimi težavami in več kot 80% oseb z motnjami v duševnem razvoju v institucionalni obliki varstva. Nastanitvene zmogljivosti v domovih za starejše in onemogle pokrivajo le 3,68% starejših od 65 let, medtem ko je pokritost s storitvami pomoči na domu nezadostna. Dolgotrajna oskrba je premalo razvita in precej institucionalizirana (HR 2019. izdaje 3,03%; EU 16,11%), 13% oseb, odvisnih od oskrbe, prejema institucionalno oskrbo, 14% uradno pomoč na domu. Pomanjkanje in regionalna neenakomernost social. storitev prizadene otroke, mlade, družine, ki jim grozi revščina in socialna. izključenost, invalide, starejše, brezdomce, žrtve nasilja v družini, trgovine z ljudmi, osebe s težavami z odvisnostjo.